MARKOVA REPORTAŽA: POT PO BALKANU IN BREZDOMNI PSI

Pot proti Balkanu se je pričela. Pogovor z beograjskimi članicami društva Beta, katere dajejo ves svoj prosti čas in sredstva za pomoč brezdomskim psom. Zanimivi dve uri pripovedi o stanju in marsikateri zgodbi. Nekatera ti s srečnim koncem izvabi nasmešek, druga ti od krutosti ljudi do živali pusti grenek okus v ustih. Kot je bilo iz pogovora razbrati, marsikatero "združenje" poskrbi za potepuške pse, saj po sprehodu po Beogradu nismo naleteli ravno na obilico potepuških psov. S tem je bilo seveda mišljeno, da se pse na tak ali drugačen, seveda legalno nedopusten način "pospravi" z ulic. Ali naj bo to kruta usmrtitev ali zbiranje psov, ki jih po neuradnih podatkih vozijo v tujino družbam, ki se ukvarjajo s poskusi na živalih.  Na enega lepotca pa smo vseeno naleteli na sončenju na znani beograjski lokaciji, Kalemegdan.

reportaze

 

Iz srbske prestolnice se je naša pot nadaljevala prosti prestolnici Makendonije, Skopju. Prečudovito mesto, ki s svojim prenovljenim izgledom navdušuje turiste. V duhu skrbi za štirinožce pa se slika že malce spreminja. Opaziti je že manj skrbi zanje in marsikateri se znajde v novi "družini na ulici". Žal nismo imeli kakšnega lokalnega vodnika, ki bi nam zaupal kakšno je dejansko stanje, ki je seveda hitremu obiskovalcu mesta lahko skrito.

Po prehodu čez megleno makedonsko hribovje smo se na drugi strani soočili s kulturnim šokom. Življenje, ki ga tu nismo navajeni. Skoraj barakarska naselja na začetku Albanije kažejo drugo sliko. Zapuščeni psi se sprehajajo v skupinah in posamično že ob samih cestah in sodeč po pogledih in vohljanju iščejo kak košček hrane.

Zanimiv prihod v glavno mesto Tirana se je začel. Avtocesta se preprosto konča, brez oznak in opozoril.

reportaze1

Za Tirano bi pa z lahkoto rekli, da je mesto zapuščenih psov. Po večernem sprehodu smo po ulicah opazili veliko zapuščenih psov. Eni že v skupinah, drugi z bevskajočim laježem iskajoči pozornost drugih skupin psov. Ko se človek zamisli in empatično gleda, kako si želijo bližine, bi jih najraje odpeljal s sabo domov.

reportaza 2

Z zavedanjem, da jim drugače ne moremo pomagati smo se odločili, da vsaj kakega nahranimo. Obisk bližnje trgovine in hranjenje se je začelo.

reportaza3

Malce me je pri srcu stisnilo, ko sem videl, kako se s strahom odzovejo na približevanje človeka, kar lahko povezujemo s tem, da jih ljudje podijo in brcajo stran od sebe. Ko smo se dovolj umaknili, so se le opogumili in dobesedno snedli, kar smo jim natresli na tla. Eni z nasmeškom ob pomoči, drugi zamišljeno o sami situaciji nadaljujemo po mestu in hranimo skupine psov, ki so nam prišle na pot. Nepredstavljivo lep in ganljiv pa je bil prizor, ko je naš sopotnik pričel božati mimoidočega uličnega psa. Toliko sreče na pasjem obrazu in miganja z repkom se ne naveličaš tako hitro gledati.

Isti prizor smo doživeli tudi drugi dan na poti proti albanski obali. Postanek kar ob cesti. Škoda, ker papir ne prenese posnetka, da bi lahko z vami delil to veselje psa. Repek mu je od veselja dobesedno podivjal.

reportaza4

Po prehodu v Črno goro se ponovno, vsaj sodeč ob pogledih po ulicah zapuščenost že počasi umirja in tako v glavnem mestu Podgorici, kot tudi v Budvi in Kotorju. Prav z veseljem smo hodili po ulicah in ne naleteli na zapuščene pse.
Pod črto lahko rečemo, da je bil zaključek poti iz tega zornega kota optimističen. Kot so tudi naše sogovornice iz Beograda lepo povedale, treba je in bo potrebno vložiti veliko truda ter ozaveščanja ljudi, da se bo dosegla neka humana stopnja pogleda, skrbi in razumevanja za živali. Že to bi bil napredek, da če že pomagati ne moreš, vsaj škodi ne. Tudi živali čutijo … in to zelo.
Ampak dokler bo v vsakem mestu vsaj ena skupina ljudi, ki jim ni vseeno, obstaja in ostaja upanje.

NAJ VAM NE BO VSEENO!

Vir:Marko Bandelj

Comments are closed.